Transpoetica: Slovenija
Meje obstajajo zato, da bi jih prestopali. Tako razumem ime projekta Transpoetica. Trans v pomenu stopiti onkraj ustaljenih, utrjenih meja. Predvsem v načinu razmišljanja. Beseda poetica je povezana z ustvarjalnostjo (iz gr. poietikos ‘ustvarjalen’), ki je temelj poezije. Poezije v smislu esence literature.
Slovenski pesnik in filozof Iztok Osojnik poudarja, da poezija ni samo ritmični niz verzov, ki se prilagojena zunanji formi ali rimam, pa tudi ne zgolj opisovanje ali izražanje čustev. Poezija je izraz jezika, ki ima moč ustvarjati obstoj celega naroda in celega sveta. Po Osojnikovem mnenju je poezija generator obstoja. Če ne bi bilo jezika in poezije, ne bi bilo sveta.
Prav tako ne bi bilo Slovencev tudi ne slovenske države (država Slovenija obstaja od leta 1991). Zaradi jezika i poezije smo se oblikovali v narod. Zaradi pomanjkanja prostora omenimo samo nekaj ključnih ustvarjalcev. V 16. stoletju je protestantski pisec Primož Trubar s tem, ko je ustvaril slovenski knjižni jezik, položil temeljni kamen, na katerem je v času pomladi narodov France Prešeren dvignil slovensko poezijo na raven svetovne literature.
Na začetku 20. stoletja, leta 1904, sta se rodila Srečko Kosovel in Edvard Kocbek, ki sta cenjena kot pesnika in misleca svetovnega merila. Kocbek je bil pesnik etike, pa tudi metafizike. Kosovel je bil avantgardni pesnik, zlasti pomembne so pesmi, ki jih je poimenoval konsi – ti so neke vrste jezikovni kolaži. Za Kosovela je pesnik konstruktor resničnosti, je čuječen, angažiran, visoko etičen, opozarja na človečanstvo. Zlati čoln je bil naslov pesniške zbirke, ki je Kosovel ni utegnil objaviti zaradi prezgodnje smrti.
Kocbekova in Kosovelova poezija postaja spet aktualna v luči pojavov sodobnega sveta (neoliberalizem, globalizacija) in poskusov njihovega razumevanja, torej tudi v luči nastajanja novih smeri v znanosti (biopolitika, teorija simbolne premoči, politična filozofija). Potreba po visokih etičnih standardih in družbeni angažiranosti – t. i. soudeleženosti, aktivnem (so)delovanju v družbi, prepoznavanju bistvenih dogajanj, perečih problemov sodobnega sveta – je danes za literaturo dobesedno vprašanje življenja in smrti. Pesnik ni izoliran od preostalega sveta, ampak je v njem aktivno udeležen.
Taja Kramberger, pesnica in zgodovinska antropologinja, idejna nosilka mednarodne literarne nagrade KONS (posvečene Kosovelovemu spominu), opozarja, da ima literatura (in torej tudi poezija) transformativno in subverzivno moč – literatura ima moč spreminjati realnost.
Tega se zavedajo tudi slovenski ustvarjalci, ki bodo gostje letošnje Transpoetice: pesnica in kantavtorica Ksenija Jus - Xenia, pesnik Jure Potokar in pisateljica Suzana Tratnik. Povezujejo jih »zvočne pokrajine« in odpiranje tem o svetu, ki nas obdaja. Ti avtorji se zavedajo moči jezika, zavestno ustvarjajo in spreminjajo svet.
Tatjana Jamnik
(v poljščini objavljeno v reviji Lamelli, maj 2011 – www.lamelli.com.pl)