Ksenija Jus (slovenski izvirnik)
Ksenija Jus
Sveta luka
Na obali sveta luka v sveti luki svet pomol,
ob pomolu svete luke včeraj bil je krvav pokol.
So molili in jokali vsi en glas za svet spokoj,
pa so mleli in ihteli – mi smo sveti, vi greste v zakol.
La, la, la ....
Na obali nora luka v nori luki nor pomol,
ob pomolu nore luke včeraj bil je krvav pokol.
So molili in jokali vsi v en glas za nor spokoj,
pa so mleli in ihteli mi smo pametni – vi greste v zakol.
La, la, la ...
Na obali zlata luka v zlati luki zlat pomol,
ob pomolu zlate luke včeraj bil je krvav pokol.
So molili in jokali vsi v en glas za zlat spokoj,
pa so mleli in ihteli, mi smo bogati, vi greste v zakol.
La, la, la ...
Na obali naša luka v naši luki naš pomol,
ob pomolu naše luke včeraj bil je naš pokol.
Smo molili in jokali vsi v en glas za naš spokoj,
pa smo mleli in ihteli, nihče ni ostal, vsi šli smo v zakol.
La, la, la ...
Samo človek si ...
To je tvoja zadnja pesem v mojem vrtu skrivnosti,
ko ti še enkrat šepetam sladko grenke norosti.
Glej, tam v vesolju ni več prostora
in tu na zemlji vlada nanoparanoja.
Kamorkoli obrneš oči, jih motor sistema zaslepi.
Za tabo ostajajo sanje, ki jih ne živiš.
V tebi so ujeti dnevi, ki si jih želiš.
V svetu podivjane zore izgubljaš nasmejani obraz.
V svetu hladnega razuma poskušaš slišati svoj glas.
Na tvoj zadnji poletni dan ...
Sonce sveti vsem enako, ko se zjutraj prebudiš.
Brez denarja v žepu – z upanjem na slepo srečo
se prerivaš v mestu ljudi.
Najdeš delo, kupiš čast, dom, družino,
živiš na robu in preklinjaš v tišino.
Veš, da te kradejo pošasti ulic in moči,
veš, da prižigajo lažnivo luč ko se znoči,
veš, da nisi to za kar te štejejo,
dokler ne rečeš ne!, te sladko ubijajo.
Na tvoj zadnji poletni dan ...
A življenje ni Amerika – pravljica izsanjana.
In tvoje misli so zaljubljene v histerijo črnega.
Tam noter v tebi ni miru,
poletje utapljaš v kockah bežnega sramu,
z bogovi mraka plešeš ples pozabljanja.
In ko se zbudiš na hladnih vlažnih tleh,
se izjočeš v dlani in znov si to kar si.
Samo človek si ...
Električne noči – kot ptica na dlani
Če so človeške vojne to, kar vedno je in kar bo,
potem meni zakoni človeka ne sodijo.
Če je resničnost to, kar veliki brat nam šepeta v uho,
potem je moja resničnost suha kot Sahara.
Če je ljubezen grob posut s peskom solza,
potem raje ostanem sam (a) kot luna (mesec) na robu neba.
Ref.:
Hodim po sledeh samote električnih noči.
Cesta vodi tja v samoto električnih noči – stran od ljudi.
Če je sreča odsev laži v barvi zlata,
Potem moje življenje ni vredno besede revolucija.
Če je božanskost to, k čemur farizeji molijo,
potem ne slišim besed prezira in ponižanja.
Če je resnica vredna manj od lažnih spoznanj,
potem jaz najbrž živim na planetu drugih sanj.
Ref. ...
Če so betonska mesta to, v kar se pogrezamo,
potem ne iščem več tega, kar bi lahko bilo.
Če je prihodnost to v kar me vladarji vabijo,
potem se lahko le smehljam sužnjem nebes in pekla.
In ker sem kar sem, in ker sem kjer sem,
ostajam kot ptica svobod (na)en na dlani sveta.
Ref. ...
Besede ste mostovi naših dežel
Besede ste mostovi naših dežel.
Odete ste v okostja pozabe tisočletij.
Ujete ste v zidove prikrivanja in razodetij.
Besede ste, ki z vetrom delite nebo.
Besede ste, ki z vami vladajo veljaki, prostaki.
Položene ste v usta pohlepa in zaklenjene z vojaki.
Z vojaki, ki gradijo visoke zidove.
Z vojaki, ki rušijo človeške mostove.
Z vojaki, ki ljubezen spreminjajo v strah.
Z vojaki, ki lepoto drobijo v prah.
Kje ste besede, ki z vetrom delite nebo?
Ki tlakujete ceste življenja in še več kot to?
Ki v resnico oblačite spletke, zablode ki nam vladajo?
Ki gradite mostove naših dežel.
Prihodnost vseh, ki plaho stopamo
na pot krvavih zim veljakov – prostakov
in poslušnih vojakov.
Besede ste upanje generacij, ki prihajajo.
Besede ste živi spomin rodov, ki odhajajo.
Besede ste mostovi naših dežel.
Besede ste mostovi svobodnih dežel.
Mi dihamo
Kdo odloča kdaj se smeješ, kam te odnese, če se ne vseješ.
Komu smodnik prekrije dlani, ko povelje ubije nemir upornih oči.
V mestu ki spi nihče ne zaspi, na planetu ki umira seštevaš ljudi,
revežem minus, bogatim plus, spletkarjem priznanja, iskrenim glavco proč.
Hej, veliki uradnik – končno svobodni!
Mi dihamo 4x
Krvavi tirani vaše so poti, skrivni račun tvoje so sledi,
Obljube, besede in zakoni, uradni obredi žigosanj so majhni smešni psi.
Dokumenti števil in čudnih besed, ostrih pogledov ki že so zaplet,
V blaginji lastne ječe živimo, dokler ne strohnimo.
Hej, veliki uradnik – mi smo svobodni!
Mi dihamo 4x
Vsi, ki smo po zakonu ljudje
Vsi, ki smo po zakonu pregnani
Vsi, ki smo po zakonu ubiti
Vsi, ki smo po zakonu ponižani
Vsi, ki smo po zakonu krivi
Vsi, ki smo po zakonu zblazneli
Mi dihamo ...
Krasni novi – spet!
Krasni novi svet,
koliko praznih obljub je vpetih v tvoj nasmeh?
Koliko tega česar ne vem,
še mora dobiti svoj bridki pomen?
Krasni novi svet,
krasni novi svet.
Krasni novi svet,
kdo te časti in za koga si zaklet?
Komu prodajaš bleščeče laži,
srečo v enakosti, ki je ni?
Krasni novi svet,
krasni novi svet.
Krasni novi svet,
tvoj ples prezira je bizarni balet.
Na tekoči trak neonskih luči,
privabljaš bedo lačnih ljudi.
Krasni novi svet,
krasni novi svet.
Krasni novi svet,
koliko stane smrt, ko ne znaš več živet?
Kakšne sanje živite ljudje,
ki v krasnem novem kraljujete?
Krasni novi – spet!